|
U bistvu me je skoraj infarkt, ko sem v nabiralniku našla čisto pravo, papirnato, z 20 let staro sliko, na roke napisano, s polizano znamko polepljeno - kartico. Tako pravo, leseno kartico z morja, ki jo je prinesel taprav lesen poštar.
In potem ko sem prebrala, da mi pišeta dve odtrgani, zaljubljeni, zmedeni, trapi trapasti, sem z glasnim krohotom izvabila postrani poglede od "sostanovalca", ki že tako ni čisto prepričan o mojem duševnem zdravju. Predvidevam, da bo slej ko prej, zahteval zdravniško potrdilo.
 
In tako me je kos papirja v obliki razglednice s Pašmana, prepričal, da so samo delčki povezani v sekunde tisti, v katerih nam je dano razodetje zakaj ta svet, zakaj življenje, zakaj jaz.
Tudi zaradi dveh žensk, ki sta mi blizu samo zaradi neke neotipljive enregije, tudi zaradi vaju je vredno živeti, saj svet, moj svet, nikakor ne bi bil enak, če vaju ne bi bilo.
Hvala ker sta, hvala za trenutek, ki se bo do demence valjal po zaprašenem podstrešju spominov - na kratko, hvala za kartico.
Vesna |
