|
|
|
Ponedeljek, 28 November 2005 |
| |
|
Zbogom dedi. Ah vem, nikoli nisi verjel vanj.
želela bi si, da ti lahko kdaj pišem, takole, ko bom žalostna in bi potrebovala pameten nasvet in malo tolažbe. Veš slovo je težko. Vem da veš. Če bi bilo v tvoji moči ne bi nikoli odšel. Tudi to vem.
Nimam še prižgane prve adventne svečke in hudo mi je, da jo je letos zamenjala žalna lučka. Slišim te reči "ah pena pena..." adventni in ostali cerkveni hokuspokus, ki slavi poganske običaje. Pa sva oba imela rada božič. In veliko noč. In vse dneve ko se dobro je in vse dneve, ki so našo malo družino združevali. Oba znava na pamet očenaš in oba sva ga verjetno kdaj skrivoma uporabila. Skrivnostni stik s koreninami. Obožujem tvoje pripovedovanje in pogrešala ga bom. Tako rada sva se spravila na najbolj žgoče teme in se spričkala okoli napredka in tako rada sem poslušala o tvoji mami, vojni in povojnih časih. Tudi o tvojih ženskah.
Zato je zate danes pela ženska, ker si jih imel rad. Lipa zelenela je, ki si si jo želel, mi je prvič resnično segla do srca. Zasneženi hribčki bi ti bili všeč in zeblo nas je, to bi te zabavalo.
Prejšnji ponedeljek si mi rekel da boš ene noči kar zaspal. Nisem ugovarjala, nikoli ti nisem ugovarjala.
Letos bo dolg božič.
Ustavi se kdaj ob meni, bog ve da te bom še potrebovala. Hvala.
Rada te imam. |
Razpoloženje:  |
| |
|
